Letos mineva petnajst let od sodelovanja prvih pripadnikov Slovenske vojske v mednarodnih operacijah in misijah (MOM), ko je 14. maja 1997 zvečer iz koprskega pristanišča na pot proti Draču v Albaniji na svoje prvo mirovno poslanstvo, v operacijo Alba, odplula slovenska sanitetna enota. To je bila pravzaprav prva mirovna naloga SV, čeprav je Slovenija kmalu po osamosvojitvi prva dva pripadnika na priprave na Dunaj za mednarodno operacijo v Gornji Karabah napotila že leta 1993, vendar do operacije zaradi incidentov na armensko-azerbajdžanski meji ni nikoli prišlo. Med pripadnikoma takratne slovenske TO, ki naj bi kot vojaška opazovalca odpotovala na to območje, zaradi katerega sta bila v devetdesetih letih v vojni Armenija in Azerbajdžan, je bil tudi zdaj major v pokoju Stasil Burja. Burja, ki je pozneje nadaljeval svojo poklicno pot v SV ter bil ves čas zelo dejaven na mednarodnem področju, je leta 1997 s sanitetno enoto odšel tudi v prvo operacijo SV Alba v Albanijo.
Leta 1972 sem bil razporejen v občinski štab TO na mesto pomočnika poveljnika za obveščevalne zadeve. Pozneje sem postal namestnik načelnika za obveščevalne zadeve v 5. PŠTO Ljubljane, vse do 1. junija 1991, ko sem se redno zaposlil v TO, v 57. ObmŠTO Grosuplje. Maja leta 1990 sem začel delati v Manevrski strukturi na obveščevalnem področju in do osamosvojitve izvedel kar nekaj odmevnih obveščevalnih akcij.
Leta 1993 sem prejel vabilo, da bi s sodelavcem iz 1. bataljona 52. brigade, kjer sem delal na mestu obveščevalnega organa, odšla v mednarodno operacijo v Gornji Karabah. Povabilo sem sprejel z velikim veseljem, ker je bilo delo povezano z obveščevalno dejavnostjo. Razporedili so me v ožji štab načelnika takratnega RŠTO in pokrival sem področje mednarodnega sodelovanja.
Priprave na misijo v Gornji Karabah so potekale posamično, kar pomeni, da sva se pripravljala v Sloveniji, preden sva odšla na nadaljnje priprave na Dunaj. Z veliko prostovoljnega dela, truda, prijateljstev in poznanstev, saj sem že prej deloval kot inštruktor za usposabljanje izvidnikov in protidiverzantov v TO, sva prišla do vse potrebne opreme in znanja.
Nato sva odpotovala na Dunaj, kjer je sedež Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE), saj je misija potekala pod mandatom OZN v sodelovanju s to organizacijo. Živela sva v vojašnici v bližini Dunaja z Angleži, Nemci, Italijani, Belorusi, Rusi, Estonci, Čehi, Slovaki, Poljaki, Madžari in Hrvati, ki so na misiji sodelovali z inženirskim vodom, odgovornim za razminiranje. Zadolžili smo rumene baretke, na katerih je bil všit modri znak z napisom OVSE, in dobili rumena vozila Lada Niva, da bi bili v Gornjem Karabahu v snežnih razmerah čim bolj vidni.
Po prihodu na Dunaj smo začeli 14-dnevne priprave, pri čemer bi rad poudaril, da sva bila s sodelavcem zelo dobro pripravljena in opremljena. Moja fotografska in videoopreama je bila v vrhu takratne tehnologije, tako da so tudi Američani in Nemci takoj zahtevali novejšo opremo — omogočala mi je, da sem lahko posnel fotografije ali filme s katerega koli medija, ne le skozi objektiv.
Na Dunaju smo se vsak dan urili in čakali na odhod v Gornji Karabah. Medtem se je vzdolž 400 kilometrov dolge razmejitvene črte, ki loči Armenijo in Azerbajdžan, zgodil obmejni incident, saj so Azerbajdžanci obstrelili helikopter, da je moral prisilno pristati. Na podlagi varnostnih ocen je prišlo do odločitve, da bi bil odhod na misijo lahko prenevaren. V Gornjem Karabahu naj bi delovali kot neoboroženi vojaški opazovalci, za našo varnost pa naj bi skrbele ruske enote. Dejstvo, da nas bo varovala ruska vojska, se nam je zdelo zelo vprašljivo, saj so Rusi simpatizirali z Azerbajdžanom.
Po odpovedi odhoda na operacijo sva se s sodelavcem vrnila v Slovenijo, kjer sva bila v šestmesečni pripravljenosti, da v roku 48 ur prideva v zbirni center na Dunaj, od koder bi nato s pripadniki drugih narodnosti odšli v Gornji Karabah. Po šestih mesecih so dežurstvo skrajšali na en mesec, nato pa je misija postopno zamrla, saj je Rusija temu odločno nasprotovala.
Hkrati sem tam spoznal veliko obveščevalcev, kar mi je prišlo prav pri nadaljnjih misijah, ker so me ljudje poznali in mi zaupali. Ko sem hodil pozneje službeno na sedež OVSE na Dunaj, sem izvedel, da je v Bakuju, glavnem mestu Azerbajdžana, sicer potekala manjša in manj pomembna misija, namenjena zgolj opazovanju iz Bakuja.
Na misiji naj bi delovali kot vojaški opazovalci, pazili bi na to, da se sprte enote ne bi preveč približevale razmejitveni črti, kar se je dogajalo večinoma ponoči. Kot opazovalci bi morali vse kršitve zapisovati, o njih poročati in iskati rešitve z diplomatskimi sredstvi. Ker smo bili neoboroženi, bi imeli večjo moralno moč in vpliv na poveljnike enot nasprotujočih strani, kot če bi bili oboroženi.
Pri tem bi rad poudaril, da bi na to krizno območje odpotoval kot prvi slovenski častnik z odkritim nazivom obveščevalec, ne pa prikrito, kot je bilo do takrat to običajno. Izjemno čast mi je pomenila odločitev angleškega polkovnika, ki se je odločil, da me vzame za svojega namestnika, kar bi bila za Slovenijo zelo pomembna naloga — biti pomočnik angleškega poveljnika na misiji.
Ker sem bil v ožjem štabu načelnika RŠTO odgovoren za mednarodne zadeve, sem začel redno obiskovati različne konference in priprave na vaje, saj smo bili Slovenci opazovalci. V Nemčiji sem sodeloval na petih pripravljalnih konferencah in na Madžarskem na pripravah za veliko vajo Nata. Tam sem se srečeval večinoma z obveščevalci, operativci, vezisti in informatiki, saj smo z njimi usklajevali standarde.
Leta 1997 sem odšel na mednarodno operacijo Alba v Albanijo kot obveščevalni častnik. Med letoma 1999 in 2000 sem šest mesecev deloval kot vodja slovenske misije v SFOR-ju, v letih 2004 in 2005 pa v Afganistanu kot vodja sektorja J-1 in VIP ter obveščevalni častnik. Ne nazadnje moram omeniti, da sem delal tudi v Verifikacijskem centru GŠSV, kjer sem med drugim opravljal naloge inšpektorja OVSE in zastopal Slovenijo na komunikacijskih konferencah OVSE na Dunaju.
Vesel sem, da sem lahko sodeloval v prvi operaciji SV. Naša naloga je bilo dajanje osnovne medicinske pomoči, stabilizacija poškodovanih in obolelih ter triaža za vse mednarodne enote, ki so delovale v tej operaciji.
Spomnim se, da je že pred našim odhodom bila sprejeta odločitev, da moramo iti na izvidovanje v Albanijo. Po pristanku na letališču v Tirani so nas prepeljali v poveljstvo operacije. Ogledali smo si mogoče lokacije za našo nastanitev. Zanimivo je bilo, da so nas peljali v srednjo šolo, kjer so bili nastanjeni tudi italijanski karabinjerji, ki so hoteli, da bi bila naša sanitetna enota nastanjena na šolskem nogometnem igrišču pod šotori, ker bi jim tako lahko kar najhitreje dali prvo pomoč, če bi bili ranjeni.
Vendar so nas že prej opozorili, da vsako noč pripadniki različnih oboroženih albanskih skupin streljajo v zrak, zato sem jasno povedal, da to ni mogoče, saj na šotorih nimamo ustrezne balistične zaščite. Naša enota bi se raje nastanila na vojaškem delu letališča Rinas, kjer je bila že prvotno določena lokacija. Z velikim negodovanjem so pristali na našo prošnjo.
Čez mesec smo s trajektom iz Slovenije do Drača prepeljali vso opremo, sanitetna in druga specialna vozila, in potem po cesti do letališča, ki leži več kot 20 kilometrov od glavnega mesta Tirane. Prepričan sem, da si pripadniki in pripadnice na misiji v Albaniji zaslužimo zelo visoko oceno, ki se nanaša na strokovni del našega dela. Med delovanjem na misiji smo pokazali zelo veliko znanja in organizacijskih sposobnosti pri nujni zdravniški oskrbi poškodovanih in bolnih.
V tistem času smo imeli že utečen postopek priprav, celo tolmača za albanščino smo dobili, da so se naši pripadniki naučili nekaj osnovnih albanskih besed, vojaki pa so dobili tudi žepni slovarček. Med pripravami smo dali velik poudarek spoštovanju kulturnih in verskih značilnosti lokalnega okolja, zlasti v odnosu do žensk. Priprave so zelo pomembne, da vojakom prikažeš dejansko stanje na območju delovanja, da ob prihodu v novo okolje ne doživijo presenečenja oziroma kulturnega šoka.
Sanitetna oprema, ki smo jo pripeljali iz Slovenije, je bila zelo dobra, prav tako reševalna vozila, ki so bila vrhunsko opremljena. Z misije smo se vrnili vsi živi in zdravi z ladjo, zdravila pa smo ob odhodu poklonili tamkajšnji bolnišnici oziroma ministrstvu za zdravje. Na misiji smo imeli vrhunsko usposobljeno osebje, dva zdravnika, medicinske sestre in tehnike ter vojake bolničarje.
Tudi Italijani, ki so vodili misijo, so nas visoko cenili in spoštovali, kar se je kazalo tako, da so vse tuje delegacije visokih predstavnikov držav EU in Nata vozili na ogled v našo sanitetno postajo in se z našim delom in opremo tudi hvalili. Bili smo zelo cenjeni pri lokalnem prebivalstvu, ker smo z delom dokazali, kaj znamo.
Leta 1990, ko smo se začeli pripravljati na slovensko osamosvojitev, sem, ker sem bolj tehnične narave, postopke, kako se rušijo mostovi, že shranil na računalnik. To so podatki, ki jih ne moreš zbirati potem, ko je treba v resnici rušiti. Lahko rečem, da smo bili že takrat nekateri z idejami deset let pred SV, oziroma če se izrazim v šali, da smo bili že na ravni Švice.
Slovenci smo vedno želeli v Evropo, vstopiti v Nato, zato smo najprej postali člani programa Partnerstvo za mir. Naša vojska je linijo vodenja in poveljevanja, načine usposabljanja in tehnike komuniciranja prevzela iz nekdanje JLA, kar je povsem normalno. Ker so se bližale mednarodne operacije, smo morali spremeniti naš sistem delovanja — ko si s svojo enoto na terenu in ne moreš komunicirati z drugo enoto iz zavezništva, je to lahko velik problem.
Zato smo morali pospešeno spoznavati delovanje drugih vojsk, Italijanov, Nemcev, Američanov, Angležev, s katerimi smo skupaj delovali na mednarodnih misijah. Najbolj so nas zanimali Natov način štabnega dela in njihovi standardni operativni postopki, da ne bi prihajalo do nesoglasij in težav že pri poročanju, vedenju in pozdravljanju.
Rad bi poudaril, da je bila v Sloveniji demokracija v vojski prevelika. Pri nas je častnik čakal vojaka nabornika, v drugih državah pa ni tako. Menim, da smo v SV preveč resno vzeli pojem tovarištva in bratstva, saj niti v JLA ni bilo tako. S postavitvijo profesionalne vojske se je to tudi pri nas spremenilo, tako da so se navedeni odnosi sčasoma uredili.
Sodelovanje v mednarodnem okolju je od nas zahtevalo vzpostavitev transparentnosti našega delovanja, kar pomeni, da smo morali delovati pregledno, da so nas drugi razumeli. Štabni proces dela je bilo treba spremeniti, izvajali smo namreč štabni proces na ravni oddelka, voda ali čete, druge vojske pa na ravni poveljstva misije in regionalnih poveljstev.
Prevzemanje standardov drugih vojsk je zahtevalo tudi področje logistike, saj smo kot osnovno oborožitev vojaka do nedavnega uporabljali avtomatsko puško jugoslovanske proizvodnje kalašnikovko, ki je zahtevala strelivo kalibra, ki ne ustreza Natovim predpisom. Imeli smo vozila na bencin, zato smo se morali prilagoditi standardom zahodnih vojsk, ki kot osnovno pogonsko sredstvo uporabljajo predvsem nafto. Ko smo se prilagajali in prevzemali standarde, smo dvigovali tudi lastno znanje, usposobljenost in opremljenost na višjo raven.
Število žrtev ni odvisno od uspeha, tu ni direktne medsebojne odvisnosti. Da ne pride do žrtev, je splet različnih okoliščin. V SV bi lahko do zdaj imeli nekaj smrtnih žrtev na misijah in mislim, da se nam bo to enkrat tudi zgodilo. Dejstvo, da med slovenskimi vojaki v tujini še ni bilo hujših nesreč in smrtnih žrtev, pa lahko pripišemo kakovostnim pripravam enot in posameznikov.
Enoto in posameznike je treba temeljito pripraviti, da delujejo kot enoten kolektiv, pri čemer si je treba vzeti čas za vsakega posebej, se mu posvetiti, ga usmerjati in z njim sodelovati. Zelo pomembna je zagotovitev obveščevalnih podatkov in prikaz realne slike o razmerah na območju delovanja. To zahteva stalno dogovarjanje z drugimi udeleženci na misiji.
Na podlagi sodelovanj na misijah smo začeli sistematično zbirati in zapisovati izkušnje ter opažanja, pri čemer smo se veliko naučili od tujcev. Z njimi smo sodelovali pri poročanjih in analizah, s čimer smo ugotavljali, kako oni gledajo na stvari in kako dejansko razmišljajo.
Pomembno je tudi sodelovanje s civilnim prebivalstvom. Tudi tam so nekateri ljudje, ki ti pomagajo z napotki, nasveti in informacijami, da se lažje znajdeš. Na misijah smo zanje naredili veliko dobrega — podarili smo jim zdravila, zbirali denar in kupili opremo za šolo, šolske potrebščine itn. Te naše dejavnosti so bile odmevne in ljudje so nas začeli sprejemati za svoje.
Že leta 1993, ko sem bil v Nemčiji, mi je angleški brigadni general rekel, da glede na to, da je Slovenija majhna po številu prebivalcev in da imamo majhno vojsko, nam ne bi bilo treba na mednarodne operacije pošiljati enot ravni bataljona — dovolj je že, če napotimo oddelek ali nekatere strokovnjake. Imel je prav. Napotiti na krizno območje bataljon je velik finančni zalogaj, stroški pa nastajajo tudi pri pripravah in usposabljanjih, kar je predvsem pomembno v času gospodarske in finančne krize.
Zato je treba skrbno načrtovati, na katero misijo bomo napotili svoje vojake, in kje imamo kot država svoj interes. Nemci, Italijani, Francozi in zlasti Američani natančno vedo, kam bodo šli in zakaj. Drugi na misijah v 80 odstotkih vzpostavljajo gospodarske vezi in so tam prisotni zaradi gospodarskih interesov — jaz pa sem se podobno trudil že v Albaniji, BiH in v Afganistanu, poročal, dajal predloge, pa v domovini za to ni bilo posluha.
Menim, da je pomembno, da gre Slovenija tja, kjer je zanjo najbolj pomembno in kjer ima interes — to so predvsem bližnja krizna območja zaradi zniževanja stroškov logistike. Prepričan sem, da bi na misijah morali bolj sodelovati s strokovnjaki, na primer z zdravniki, veterinarji, inštruktorji za usposabljanja, kriminalisti, vezisti, informatiki in podobnimi vojaškimi poklici.
Prav tako je zelo pomembno, da je domača javnost seznanjena z misijami in njihovim poslanstvom ter jih podpira. Seveda pa sta pomembna tudi mednarodna pravna podlaga ter korektno in predvsem profesionalno delovanje SV in drugih sodelujočih vojsk.