Priprave na misijo so se začele na začetku leta 1994. Ne spomnim se, kateri dan v tednu je bil, ko je zazvonil telefon. Vem samo, da je bila ura malo pred deseto in da je sijalo sonce. V slušalki zaslišim glas pomočnika načelnika štaba za obveščevalne zadeve v 5. PŠTO, polkovnika Miloša Šonca. Najprej me je vprašal, kako poteka usposabljanje nabornikov izvidnikov, takoj za tem pa nadaljeval, da ga zanima, ali bi šel za opazovalca v mednarodno mirovno operacijo. Potrebujejo izkušenega obveščevalca in operativca. Malo sem zadržal dih in vprašal, kdaj in kam ter kdo gre z menoj. V igri je bila napotitev opazovalcev v Gorski Karabah. Nemo sem obsedel na stolu in razmišljal, kako nevarno bo.
Takoj sem dobil zadolžitev, naj poiščem primerno osebo za operativno delo, njega pa obvestim, ali bom sprejel nalogo. Nisem si mogel predstavljati, kaj naju s kolegom operativcem, ki ga moram še poiskati, čaka. V glavi so se mi vrteli obrazi in imena kandidatov. Potreboval sem kavo, zato sem odšel v kantino. Še zdaj mislim, da je bila to dobra zamisel. Srečal sem stotnika Branka Babiča, operativca iz gardnega bataljona. Pijeva kavico in med vrsticami mu povem, da me je doletela čast, da grem kot prvi slovenski častnik v mednarodno mirovno operacijo. Pogledal me je in mislim, da je rekel »uf«, kar sem takoj izkoristil in ga vprašal, če gre z menoj. Branko je mislil, da nisem resen. Vse, kar sem izvedel v telefonskem pogovoru, sem mu povedal. Verjetno je srknil požirek in izdahnil »da, grem«. Nisem prepričan, kdo je bil bolj vesel, on, da gre v mirovno operacijo, ali jaz, da sem dobil odličnega sopotnika v neznanem svetu.
Teh besed sem se vedno spomnil pred odhodom v naslednje mirovne operacije, pa tudi danes se vedem tako, da preživim.
Naslednji dan sem sporočil polkovniku Milošu Šoncu na 5. pokrajinskemu štabu za Teritorialno obrambo (PŠTO) svojo in Brankovo odločitev za sodelovanje v operaciji. Takoj so se začele priprave na nalogo. Sprejela sta naju general Albin Gutman, načelnik Republiškega štaba za teritorialno obrambo (RŠTO), in vodja odseka za mednarodno sodelovanje, pokojni polkovnik Marijan Mahnič. Odšli smo do državnega sekretarja Dragutina Mateja. Tu sva dobila prve informacije in gradivo za Gorski Karabah.
Sprejel naju je tudi minister Jelko Kacin. Zanimalo ga je, kako tečejo priprave, in naju napotil k državnemu sekretarju Dragutinu Mateju, če bova potrebovala kakšno pomoč. Sprejema pri ministru se je udeležil tudi general Albin Gutman.
Priprave v Sloveniji
Priprave na misijo so potekale posamično, kar pomeni, da sva se pripravljala v Sloveniji, preden sva odšla na nadaljnje skupne priprave in oblikovanje mirovniške ekipe na Dunaj. Dve desetletji sem v TO usposabljal obveščevalce, izvidnike in protidiverzante in vse te izkušnje sem navdušeno uporabil v najinih pripravah. Brez veliko prostovoljnega dela, truda, prijateljstev in poznanstev najino usposabljanje in logistična podpora ne bi bila tako dobra. Preprosto ne bi prišla do vse nujne opreme in vsega znanja. Kaj takega se danes ne more ponoviti, bilo je kot v pravljici, ki pa bi se lahko končala tragično, če bi stopila na ozemlje Gorskega Karabaha.
Na podlagi znanja in izkušenj, pridobljenih v osamosvojitveni vojni, sem z Brankovo pomočjo naredil načrt usposabljanja, ki je bil deloma vsebinska kopija načrtov Teritorialne obrambe pred osamosvojitvijo. Vključila sva podrobno poznavanje oborožitve Varšavskega pakta, ognjeno moč, domet in rajone delovanja. Načrt usposabljanja je obsegal tudi vsebine o orientaciji, komunikacijskih sistemih, postopkih za vzpostavljanje radijskih zvez, poznavanju postavljanja minskih polj in razminiranju, prvi pomoči, obvladovanju terenske vožnje, fotografiranju ter avdio in video snemanju. Posebno pozornost sva namenila temi, kako preživeti v mrazu in ob pomanjkanju vode in hrane, ter kondicijski pripravi — zato sva redno kolesarila in hodila na bližnje hribe.
Zaradi priprav sem bil aprila 1994 premeščen s položaja obveščevalnega častnika v 52. brigadi, podrejeni 5. PŠTO Ljubljanske pokrajine, v ožji štab načelnika RŠTO generala Albina Gutmana, v oddelek za mednarodno sodelovanje. Vodja je bil polkovnik Marijan Mahnič. Pisarno sva imela v stavbi Pod hribom 55, v kateri je bila Logistika RŠTO. Vodja logistike je bil brigadir Anton Tunja, namestnik pa polkovnik Stojan Kastelic, ki je osebno skrbel, da sva prišla do opreme, ki sva jo potrebovala.
Dobila sva prenosni računalnik in fotografski aparat, video kamero pa sem posodil jaz. Ta oprema je bila v vrhu takratne tehnologije, tako da so tudi Američani in Nemci takoj zahtevali novejšo. Brigadir Peter Zupan je odredil nakup novega vozila Lada Niva — zelene barve za usposabljanje, saj so bila vozila za samo operacijo rumene barve.
Dunaj
Nato sva odpotovala na Dunaj, kjer je bil sedež takratne Konference za varnost in sodelovanje v Evropi (KVSE), saj je misija potekala pod vodstvom OZN in v sodelovanju s to organizacijo. Misija je bila sestavljena iz 26 častnikov in podčastnikov, pripravljali smo se v vojašnici pri Dunaju, priprave pa je vodil Austrian Training Centre for Peacekeeping Operations. Živela sva v vojašnici skupaj z Angleži, Nemci, Italijani, Belorusi, Rusi, Estonci, Čehi, Slovaki, Poljaki, Madžari in Hrvati.
Vodja mednarodne operacije, angleški polkovnik, me je tretji delovni dan vprašal, ali bi bil njegov namestnik. Malo sem bil začuden, ker je bil za to funkcijo predviden polkovnik sodelujoče države. Sprejel sem ponujeno dolžnost in tako sva se z Brankom ločila. Moje novo delovno mesto bi bilo v Armeniji.
Ker je bila misija načrtovana kot opazovalna, opazovalci ne bi nosili osebne oborožitve. Dobili smo rumene baretke, na katerih je bil modri znak z napisom СБСЕ v cirilici, in rumena vozila Lada Niva, da bi bili na snegu in kamenju v Gorskem Karabahu čim bolj vidni. Za dva opazovalca je bilo določeno eno vozilo s prikolico, v vsakem vozilu štirje neprebojni jopiči za zaščito dna in bokov vozila — res minimalna zaščita pred minami.
Dodatno so nas cepili proti boleznim, značilnim za to območje, pri zavarovalnici Lloyd pa so nas zavarovali za primer smrti, in sicer za 100.000 funtov. Podpisali smo tudi pooblastilo za osebo, ki bi zavarovalnino prevzela.
Prekinitev
Na misiji naj bi delovali kot vojaški opazovalci — pazili bi, da se sprti strani ne bi preveč približevali razmejitveni črti, kar se je dogajalo večinoma ponoči, vse kršitve pa bi zapisovali in o njih poročali. Med najinimi pripravami na odhod je bila misija zaradi izredno zaostrenih razmer na črti spopadov in sestrelitve neoboroženega helikopterja, v katerem so bili diplomati OVSE, v zračnem prostoru Gorskega Karabaha prekinjena.
Vseh 26 članov se je po 14-dnevnih pripravah vrnilo v svoje države. Še šest mesecev smo bili v pripravljenosti, da se v 48 urah vrnemo na Dunaj in nadaljujemo misijo. Po šestih mesecih se je odzivna stopnja zvišala z 48 ur na sedem dni. Ta pripravljenost je trajala skoraj dve leti.
Na Dunaju je za naju skrbel mag. Mirko Cigler iz veleposlaništva, politični svetovalec za multilateralo. Povabil naju je tudi domov na večerjo, ki jo je pripravila njegova žena. Sprejela naju je veleposlanica, pokojna dr. Katja Boh, ki je bila vseskozi podrobno obveščena o misiji.
Sklep
Rad bi poudaril, da bi na to krizno območje odpotoval kot prvi slovenski častnik obveščevalec in sodeloval s kolegi obveščevalci sodelujočih držav, Branko Babič pa bi bil prvi operativec na mednarodni dolžnosti. Priprava mednarodne mirovne operacije Gorski Karabah je temeljila na odličnih obveščevalnih in izvidniških podatkih, zato se je ta praksa nadaljevala tudi pozneje.
Posebno sem počaščen zaradi odločitve angleškega polkovnika, da me imenuje za svojega namestnika. To bi bil za Slovenijo znak, da imajo naši predstavniki znanje in sposobnosti, s katerimi se lahko merijo z drugimi državami, ki imajo daljšo tradicijo.
Misija KVSE v Gorskem Karabahu je bila prav gotovo ena najbolje pripravljenih in podrobno načrtovanih mirovnih operacij, z večkratnim natančnim izvidovanjem in s posebnim poudarkom na zagotavljanju varnosti opazovalcev. Azerbajdžan se je bil sicer pripravljen odreči Gorskemu Karabahu v zameno za ozemlje južne Armenije, vendar so v Erevanu to možnost zavrnili, ker so želeli obdržati mejo z Iranom, od koder so dobave življenjsko pomembnih dobrin zanesljivejše kot iz podobno obubožane Gruzije. Leta 2005 se je končala, vendar njeni člani nikoli niso stopili na to ozemlje.
Posebno je treba pohvaliti sodelovanje med MO in MZZ ter vsemi takratnimi akterji, kot so general Albin Gutman, mag. Mirko Cigler in drugi.
— Stasil Burja