Zgodovina konflikta med Azerbajdžanom in Armenijo
Gorski Karabah med Armenijo in Azerbajdžanom
Kmalu po neuspelem poskusu prevrata 19. avgusta 1991 je Sovjetska zveza razpadla. Tako je 27. avgusta 1991 Azerbajdžan Gorskemu Karabahu ukinil status avtonomne pokrajine, njegove oblasti pa so že 2. septembra odgovorile z deklaracijo o neodvisnosti, ki so jo prebivalci 10. decembra z veliko večino potrdili na referendumu.
Azerbajdžan je uvedel popolno blokado nekdanje avtonomne pokrajine in jo vojaško napadel z orožjem, ki je ostalo za razpuščeno 4. sovjetsko armado. Kljub temu so karabaške enote do 8. maja 1992 azerbajdžanske sile pregnale iz Šušija in Martakerta. Armenske enote so 18. maja s tiho pomočjo Rusije prebile azerbajdžansko blokado in vzpostavile koridor prek Lačina.
Azerbajdžanu je z ofenzivo sicer uspelo zasesti približno 60 odstotkov pokrajine, vendar so marca 1993 armenske sile ob logistični podpori Rusije prešle v protiofenzivo in zasedle večino spornega ozemlja, tudi nekatera območja zunaj prvotne avtonomne pokrajine.
Vloga Konference o varnosti in sodelovanju v Evropi (KVSE)
Linija spopadov je bila dolga 400 kilometrov. Z ruskim posredovanjem je bilo 5. maja 1994 podpisano premirje, ki je začelo veljati 12. maja. KVSE (pozneje OVSE) je od leta 1992 poskušala najti rešitev spora. V OZN sta bili leta 1993 izglasovani dve resoluciji, 847 in 884, za prenehanje sovražnosti.
Konferenca s sedežem na Dunaju je dobila mandat, da organizira in vodi opazovalno misijo z nalogo nadzora umika topništva, tankov, oklepnih vozil in pehote v varovalni coni. Skupina Minsk OVSE, ustanovljena leta 1992, je prek svojega organa IOPG predlagala akcijski program, ki je obsegal:
- nadaljevanje in intenziviranje političnih pogajanj za trajno prekinitev ognja,
- integracijo mediacijskih naporov KVSE, Ruske federacije in OZN v enoten program,
- prisotnost KVSE v regiji z manjšo diplomatsko misijo,
- napotitev verifikacijsko-opazovalne misije takoj po podpisu prekinitve ognja,
- humanitarno pomoč kot dopolnilno aktivnost.
Zasnova opazovalne misije
Začetna opazovalna misija je bila razdeljena na dve fazi: predhodnico s 24 člani (pripravljenost tri dni po podpisu trajne prekinitve ognja) in preostanek začetne misije — še 24 članov, ki naj bi odšli 14 dni za predhodnico. Del misije je bila tudi posebna enota za razminiranje. Nihče od 48 članov mirovne operacije ne bi bil oborožen; za njihovo varovanje naj bi skrbeli vojaki mednarodne brigade.
Operacijo bi izvedle sile v moči okrepljene brigade — trije mehanizirani bataljoni (po približno 700 vojakov), planinski oziroma alpski bataljon (600 vojakov), ena do dve samostojni četi in zaledni bataljon — skupaj približno 3.400 mož, ki bi jih prispevale države OVSE. Logistično bi bila operacija izredno zahtevna: predvidenih je bilo približno 300 oklepnih vozil, 500–1.000 tovornjakov, 700 bivalnih zabojnikov in 20 helikopterjev.
Cena začetne operacije je bila ocenjena na 10 milijonov dolarjev, cena enoletne operacije pa na 150 milijonov dolarjev. Zaradi pomanjkanja opazovalcev je maja 1993 IOPG spremenil operativni načrt in povabil k sodelovanju dodatne države, med njimi tudi Slovenijo — z dvema opazovalcema v činu major ali stotnik.
Kratice in izrazi
Danes
Leta 2005 se je najbolje načrtovana mirovna operacija pod vodstvom OVSE za trajni mir v regiji Gorski Karabah uradno zaključila, ne da bi njeni člani kadarkoli stopili na sporno ozemlje. Na razmejitveni črti med Azerbajdžanom in Armenijo je 2. aprila 2016 znova prišlo do oboroženega spopada, ki je trajal štiri dni; umrlo je več kot 30 ljudi. Karabah je pravno del Azerbajdžana, dejanski nadzor nad območjem pa je dolgo imela mednarodno nepriznana Republika Gorski Karabah.